Hurra Studios je podjetje, ki se ukvarja z izdajo izjemno priljubljenih personaliziranih knjig, ki so v Sloveniji poznane pod imenom Mali junaki in so si leta 2017 prislužile naziv Najpodjetniška ideja. Zgodbe v knjigah so nastale s pomočjo avtorjev Dese Muck, Ferija Lainščka, Žige X Gombača in drugih. Naročnik na zgodbo lahko vpliva tako, da v njej določi ime in videz glavnega junaka. Prvo knjigo so izdali leta 2013, danes pa jih lahko berejo tudi že otroci v Nemčiji, Italiji in ZDA.

Hurra Studios sta ustanovila in ga vodita Mic Melanšek in Rado Daradan. Mic je »prvi vizijonar« Malih junakov in mu največ pomeni “prazen list papirja” na katerem lahko razvija ideje in zapiše “prihodnost”. Rado pa je »prvi pozitivni pesimist« Malih junakov in mu največ pomenijo Micove ideje, ki so podprte z razmišljanjem o planu B.

Na prihajajoči Slovenski marketinški konferenci, ki bo 29. in 30. maja v Portorožu, bosta z udeleženci delila svoje izkušnje delovanja v mednarodnem okolju: kako so prilagajali izdelek, način plačila, komunikacijo za končne kupce pa tudi, kako se razlikujejo od vseh preostalih. Da bo ne le zanimivo, ampak tudi zabavno, napoveduje spodnji pogovor »malo drugače«.

Kakšen nasvet bi s sedanjimi izkušnjami dali samemu sebi na začetku kariere?

Daradan: Uff. A bo zvenelo čudno, če odgovorim, da nobenega? Vsaka še tako neumna poteza, vsaka neprimerna izjava izrečena na kakšnem sestanku, vsaka odločitev sprejeta le na podlagi nekega občutka je pripeljala do tega trenutka tukaj. In tu je luštno. Mi je za kaj žal? Seveda mi je. Ampak, a res mislite, da bi 5 let nazaj poslušal svoje nasvete?

Katerega človeka v poslovnem svetu še posebej cenite?

Melanšek: Nedvomno Radota. Saj ne gre za raketno znanost. Skupaj sva iz nič v branži, ki so ji vsi pripisovali konec, naredila nekaj takšnega, v čemer oba skupaj uživava. A če se skregava? Seveda se. Ampak si pa tudi 120-odstotno zaupava in en drugemu dokončujeva …

Daradan: … stavke.

Kaj je za vas sanjski posel ali služba?

Melanšek: Zelo, zelo blizu temu je, kar počnem ta trenutek. Morda zveni za marsikoga narobe, a najbolj ponosen sem, da sem (kot kaže) pravilno zabrisal ločnico med delom in zasebnim življenjem. Delam tisto, v kar verjamem, v čemer sem dober in to mi zagotavlja, da preživim. Če povem še z drugimi besedami - v prejšnjih službah me je najbolj motilo to, da sem lahko oz. moral delati le nek izoliran segment in sem tako lahko unovčil le skromen del svojih znanj. Junakom dajem vsak dan vsak trenutek res celega sebe in občutek je fantastičen.

Kako se znebite stresa?

Daradan: Kako to mislite “stresa”? :) Predvsem s preventivo. Večkrat me kdo označi za pesimista, meni pa je zadeva povsem logična. Rad vnaprej ob pivu predvidim situacije, ki bi lahko šle narobe in se na njih psihično pripravim. Vsega se seveda ne da predvideti in ko se možgani ne morejo umiriti, grem teč. Lani sem tekel petkrat, letos pa še nobenkrat. Ni slabo!

Koliko služb ste zamenjali v karieri?

Daradan: Ne bi rekel, da je število menjav služb ravno bistveno za uspeh ali merilo le-tega. Z dijaškimi deli sem začel še preden je bilo to zame legalno mogoče, mislim, da je bilo nekje med 14. in 15. letom starosti. Urejal sem arhiv nekega arhitekturnega podjetja. No, bolj sem se skrival med policami in dremal za mizo, kot delal, ampak tako se je začelo. Današnji 1 evro na uro plačila. Po tistem sem z dijaškimi in študentskimi deli zamenjal več kot 30 služb. Od pomivanja posode, beljenja, zlaganja sladoledov v zamrzovalnici na -20 stopinj Celzija, prek prevajanja jezikov, ki sem jih bral prvič v življenju, do urejanja spletne trgovine in odgovarjanja na jezna sporočila nezadovoljnih strank. Mislim, da ni bistveno, koliko stvari preizkusiš, je pa pomembno, da se nobenega izziva nikoli ne ustrašiš.

Na kaj ste pozorni pri človeku, ko ga prvič srečate?

Melanšek: Na to, ali zna poslušati. Ker vem, da jaz znam, isto pričakujem tudi od sogovornika. Grozno se počutim v dialogu z nekom, ki je tam samo zato, da bo povedal svoje. Če kdo med pogovorom z mano vzame iz žepa telefon in 'scrolla' po Facebooku znam brez besed vstati od mize in 'arivederči'.

O čem ste sanjali, ko ste bili otrok? Kaj ste si želeli postati?

Daradan: Kuhar! Še svojo kuharsko knjigo sem imel. Znal sem narediti špagete pa pico pa velikonočne zajčke pa ježke iz hrušk in rafaelo kroglice. Zdaj … zdaj se lahko pohvalim z neskončno variacijami priprave pečenih jajc. Vsakič je drugače. Ne namenoma.

S katerim filmskim / risanim junakom se najlažje poistovetite?

Daradan: Obožujem risanke! Ko je Pixar začel delati celovečerne animirane filme, se je odprl povsem nov svet, poln smeha in dogodivščin, ki so me dobesedno posrkale. Marsikdo me namesto po imenu pokliče po vzdevku Mile, mislim pa da redki vedo, da je to zaradi animiranega filma Ratatouille. Tam je imel namreč bolj stransko vlogo Emile, ki je v bistvu bil … podgana. Takšna, okrogla, vedno lačna, malce neumna in naivna, a izjemno prijazna podgana. Meni je bil tako všeč, da sem si skoraj šel vtetovirat njegovo podobo.

Vaša najljubša počitniška destinacija?

Melanšek: Vasica Bankiang Sidem v mestecu Ubud na Baliju.

V prostem času najraje ...

Daradan: … gleda serije, filme in smešne izseke iz risank. To je, ko udari tista lenoba, ki je po mojih definicijah nujno potrebna za motivacijo pri delu in v življenju nasploh. Sicer pa najraje poskusi nekaj novega in drugačnega, v večini primerov kaj takšnega, kar mu najprej nažene strah v kosti, potem pa je izjemno ponosen, da mu je to uspelo. In Rado se boji marsičesa, izzivov nikoli ne zmanjka.

‍

Mic Melanšek in Rado Daradan (Hurra Studios) bosta na 23. Slovenski marketinški konferenci predavala o tem, kako preseči slovenske okvirje in se prebiti na svetovni trg. Intervju je bil v originalu objavljen na spletnem portalu Akademija Finance.